• Banner dan za spremembe 2
  • banner prostovoljec leta 970 200
  • socialni teden 2015 970x200
  • Banner manifest civilne druzbe

OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM PREDLOGA ZAKONA

Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) je bil v Državnem zboru sprejet 04.11.1992 in objavljen Uradnem listu RS, št. 54/1992. Zatem je doživel vrsto sprememb in dopolnitev ( Ur.l. RS, št. 42/1994 Odl.US: U-I-137/93-24, 1/1999-ZNIDC, 41/1999, 60/1999 Odl.US: U-I-273/98, 36/2000-ZPDZC, 54/2000-ZUOPP, 26/2001, 110/2002-ZIRD, 2/2004 (7/2004 popr.), 36/2004-UPB1, 69/2005 Odl.US: U-I-97/05-32, 21/2006 Odl.US: U-I-116/03-22, 105/2006, 114/2006-ZUTPG, 3/2007-UPB2 (23/2007 popr., 41/2007 popr.), 122/2007 Odl.US: U-I-11/07-45, 61/2010-ZSVarPre, 62/2010-ZUPJS, 57/2012), zadnjo z Zakonom o dopolnitvi Zakona o socialnem varstvu (ZSV-E), ki je bil sprejet dne 18.07.2012.

Cilj predlagane spremembe ZSV je zakonodajna ureditev nekaterih specifičnih vprašanj, ki zakonsko izrecno niso urejena, so pa urejena z drugimi predpisi, oziroma njihovo izrecno zakonsko ureditev terja usklajena praksa, ki se je oblikovala zaradi izkazanih potreb na dejanski ravni in jim zakonska ureditev ni uspela slediti. Gre za vprašanje zakonske ureditve programov socialnega varstva, ki se na dejanski ravni že izvajajo in so predvideni ter v določeni meri že urejeni z Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020, Uradni list RS, št. 39/2013, z dne 6. 5. 2013 (v nadaljevanju Resolucija), ki je bila v Državnem zboru sprejeta na podlagi na podlagi 2. člena ZSV. Gre sicer za programe, ki so v vsakem posameznem primeru podrobneje določeni z javnim razpisom, ki določa vse potrebne elemente posameznega programa skladno s predpisi o javnem naročanju.

Predlagatelji ocenjujejo, da trenutno stanje ni ustrezno, saj Resolucija ne predstavlja ustrezne pravne podlage za definiranje in urejanje programov socialnega varstva, ki za svoje zakonito in uspešno delovanje v praksi nujno potrebujejo vsaj minimalno zakonsko ureditev. Resolucija po učinkih in pravni naravi ni enakovredna zakonu in glede na določbo 109. člena Poslovnika državnega zbora predstavlja akt, s katerim »državni zbor ocenjuje stanje, določa politiko in sprejema nacionalne programe na posameznih področjih.«

Gre za zelo omejen poseg v obstoječo zakonsko ureditev, ki je po prepričanju predlagateljev nujen in neodvisen od siceršnje potrebe po temeljitejši spremembi celotnega ZSV, omogoča pa zakonski minimum ureditve obstoječega stanja.

 CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

Kot je pojasnjeno že uvodoma, predlagana sprememba ZSV na zakonski ravni ureja pravno podlago programov socialnega varstva, ki se v praksi že izvajajo in so trenutno opredeljeni oziroma urejeni z Resolucijo.

Predlagatelji pojasnjujejo, da je bila podobna rešitev že predlagana v okviru Predloga Zakona o socialnovarstveni dejavnosti, ki je bil pripravljen in predlagan s strani Vlade RS, a ni bil nikoli sprejet. Predlog v celoti sledi sistematiki ureditve Resolucije, ki v zvezi s programi socialnega varstva že vsebuje ključne določbe.

Trenutno veljavni ZSV pojma »programa socialnega varstva« ne pozna. V 6. členu ZSV med dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva, šteje tudi »eksperimentalne in razvojne programe«, vendar pa jih sistemsko ne ureja. ZSV izrecno ureja zgolj socialno varstvene storitve (definirane v 10. in nadaljnjih členih), ki jim je namenjeno celotno II. poglavje zakona.

Nasprotno Resolucija vsebuje naslednje bistvene elemente ureditve programov socialnega varstva:
- definicijo: gre za programe, ki »so namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva (in v določenih primerih vzdrževanju sprejemljivega socialnega stanja posameznikov, pri katerih ne moremo pričakovati rešitve težav) in so dopolnitev socialnovarstvenim storitvam in ukrepom. Za njihovo izvajanje niso predpisani tehnični, kadrovski in vsebinski standardi.«;
- notranjo delitev: javni verificirani programi, razvojni in eksperimentalni programi in dopolnilni programi,
- način financiranja: iz sredstev države, občin ali iz zasebnih virov,
- način njihovega oblikovanja na konkretni ravni: »Programi se izvajajo na podlagi verifikacije ali smernic, ki so objavljene v javnih razpisih za njihovo (so)financiranje in se oblikujejo tako, da upoštevajo značilnosti in potrebe posamezne ciljne skupine uporabnikov ter izhajajo iz posebnosti okolja in območja, v katerem se izvajajo.«.

Tako stanje terja, da se tudi v ZSV vnese minimum določb, ki bodo tudi na zakonski ravni uredila način izvajanja programov socialnega varstva v praksi. Glede na to, da trenutno ZSV sistemsko ureja zgolj socialnovarstvene storitve, bi celovita ureditev tega vprašanja terjala občutne nomotehnične posege v sistematiko obstoječega zakona, ki pa za dosego namena tega predloga niso nujno potrebni in bi po oceni predlagateljev vodili zgolj v podaljševanje postopka sprejema sprememb in s tem v podaljševanje trenutnega neustreznega stanja.

Predlog sprememb omogoča, da se na zakonski ravni kot ena izmed oblik javne službe na področju socialnega varstva poleg socialnovarstvenih storitev izvajajo tudi socialnovarstveni programi in hkrati določa minimalne pogoje za njihovo izvajanje.

Dodatni predlog sprememb skupaj z Resolucijo predstavlja dodatno zavezo državi, da zagotovi zadostna sredstva za izvajanje programov socialnega varstva, pri čemer kot vodilo služi sama Resolucija. V praksi je trenutno določanje obsega in vrste posameznih programov socialnega varstva v praktično celoti vezano na odločitev posameznih predstavnikov naročnika (države) znotraj sistema javnega naročnika predvsem v okviru Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Na zakonski ravni, drugače kot to velja za socialno varstvene storitve, namreč ni mogoče določiti posameznih programov socialnega varstva ter pogojev za njihovo izvajanje, saj gre za gibljivo kategorijo, ki se lahko prilagaja sprotno ugotovljenim potrebam v družbenem okolju, kar je ena izmed bistvenih prednosti socialno varstvenih programov pred drugimi oblikami socialnega varstva. Iz tega razloga predlog sprememb ZSV vsebuje izrecno določbo, po kateri je država dolžna zagotavljati mrežo javne službe tudi za javne socialno varstvene programe (sprememba 43. člena ZSV), pri čemer osnovna merila, ki opredeljujejo obseg in vsebino izvajanja teh programov in s tem posredno določajo tudi obseg za to potrebnih sredstev, izhajajo že iz Resolucije (42. člen ZSV). Na ta način torej predlog na zakonski ravni izrecno utrjuje dejansko že obstoječo obveznost države, da skladno z Resolucijo zagotavlja tudi programe socialnega varstva, in na ta način omejuje morebitno diskrecijsko odločanje pri določanju vrste, obsega in vsebine javnih razpisov, ki na konkretni ravni določajo posamezne programe socialnega varstva.

OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Predlagana rešitev nima finančnih posledic. Kot je pojasnjeno že zgoraj, se posamezni programi socialnega varstva izvajajo na podlagi javnih razpisov, ki se sproti pripravljajo skladno z Resolucijo in skladno z razpoložljivimi sredstvi, tako da neposrednih posledic za javna finančna sredstva ni. Tudi sicer gre zgolj za zakonsko ureditev prakse, ki se na dejanski ravni skladno z Resolucijo že izvaja in finančnih posledic sprejema predloga ne bo.

BESEDILO PREDLAGANIH SPREMEMB S KOMENTARJEM
1. člen

41.b člen se spremeni tako, da se glasi:


»41.b člen
Storitve in programe socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
Storitve in programe,ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi, druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu ter izvajalci javnih socialno varstvenih programov.
Storitve in programe socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.«
2. člen

42. člen se spremeni tako, da se glasi:

»42. člen
Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve in programe:
– socialno preventivo;
– prvo socialno pomoč;
– osebno pomoč;
– pomoč družini za dom in na domu;
– institucionalno varstvo;
– vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji;
– javni socialno varstveni programi.
Merila, po katerih se določa obseg javne službe za posamezne storitve iz prejšnjega odstavka, določa socialno varstveni program.«
3. člen

43. člen se spremeni tako, da se glasi:
»43. člen
Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za osebno pomoč, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona, za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji ter za javne socialno varstvene programe.
Občina zagotavlja mrežo javne službe za pomoč družini na domu.«

OBRAZLOŽITEV ČLENOV
41b. člen – Se spremeni tako, da se poleg izvajalcev storitev socialnega varstva zakonsko določi tudi izvajalce programov socialnega varstva. Predlog izenačuje pogoje za izvajalce storitve in programe socialnega varstva in s tem opredeljuje osnovni okvir izvajanja programov socialnega varstva.

42. člen – Se spremeni tako, da se kot vrsta javne službe na področju socialnega varstva določijo tudi programi socialnega varstva.

43. člen – Se spremeni tako, da se med obveznosti države vnese tudi obveznost zagotavljanja mreže javne službe za javne socialno varstvene programe. Omenjena določba se vsebinsko navezuje na določbo 42. člena, ki se glede obsega zagotavljanja javne službe sklicuje na socialno varstveni program, kot je določen z Resolucijo.

BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO
41.b člen
Storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu.
Storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
42. člen
Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve:
– socialno preventivo;
– prvo socialno pomoč;
– osebno pomoč;
– pomoč družini za dom in na domu;
– institucionalno varstvo;
– vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Merila, po katerih se določa obseg javne službe za posamezne storitve iz prejšnjega odstavka, določa socialno varstveni program.

43. člen
Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za osebno pomoč, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Občina zagotavlja mrežo javne službe za pomoč družini na domu.

Delovna skupina Vključen.si

Kontakt

  • Mreža za socialno vključenost - Vključen.si
  • Kristanova ulica 1,1000 Ljubljana
  • E-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
  • Telefon: 030 646 943