• socialni teden 2015 970x200
  • vkljucen podprimo se

Vključen.si sprašuje: Pogovor z dr. Vitom Flakerjem, začetnikom dezinstitucionalizacije pri nas

Dr. Vito Flaker, profesor in nekdanji dekan Fakultete za socialno delo, je avtor številnih pobud za izboljšanje življenja ljudi, ki se iz najrazličnejših vzrokov znajdejo na družbenem obrobju. Za Vključen.si je na konkretnih primerih spregovoril o dezinstitucionalizaciji, katere začetnik pri nas je prav on.

»Ena od poant dezinstitucionalizacije je ta«, začne, »da se ljudem vrne možnost odločanja o svojem življenju. Življenje v institucijah, tudi v zelo konkretnih zadevah, določajo abstraktni mehanizmi. Več kot jih, manj moči imamo kot posamezniki. Dezinstitucionalizacija pa omogoča ravno nasprotno: ljudje dobijo nadzor in vpliv, da delujejo po svojih željah."

"Dezinstitucionalizacija", nadaljuje, "v praksi pomeni zaprtje ustanov, torej njihovo ukinitev, da se ljudje preselijo nazaj v skupnost. Namesto totalnih ustanov tako dobijo podporo, pomoč in varstvo v skupnosti s pomočjo skupnostnih služb, ki nadomestijo institucionalne službe. Ne nazadnje gre pri dezinstitucionalizaciji za ukinitev segregacije, ki jo ustanove ustvarjajo, pa tudi pravil, ki jih ni mogoče spremeniti; za ukinitev oblasti drugih. Govori o bistveni spremembi v odnosih med strokovnjaki in uporabniki. Ne gre torej zgolj za fizične spremembe in geografske preselitve, temveč potrebujemo tudi spremembe v odnosih moči! Pojasnimo na primeru gibalne oviranosti: človek z gibalno oviranostjo potrebuje nekoga, ki potiska voziček. O tem, kam ga bo peljal, pa odloča ta človek sam. Pri ljudeh, ki imajo drugačne težave, je treba iskati ekvivalent vozičku, torej pomoč v obliki storitve ali spremljevalca. Po izbiri posameznika, in tako tudi omogočiti postopno učenje s pomočjo drugih, poskusov, napak in uvidov. Zavedati se moramo, da tudi skupnostne službe lahko zapadejo v model institucionalnega delovanja z dodelitvijo vlog po načelu »Jaz pazim nate«."

Primer dobre prakse: dezinstitucionalizacija v Trstu

"Gre za eno prvih in najbolj uspešnih tovrstnih sprememb. Včasih je bila tam 'norišnica'. Zdaj namesto nje delujejo centri za duševno zdravje v skupnosti, ki delujejo po načelu mestnih četrti (pokrivajo ozemlje s približno 60.000 prebivalci). Gre za odgovor na iste potrebe uporabnikov, a na bistveno drugačen način. Izhajajo iz načela, da je stisko potrebno razreševati tam, kjer se dogaja. To pomeni, da gredo psihiatri, socialni delavci, medicinske sestre in bolničarji na teren in pomagajo živeti življenje tam. Pomoč in podporo skušajo organizirati v soseščini, v sorodstvu. Ob tem deluje tudi dežurna služba, ki nudi nekaj postelj za uporabnike, ki pridejo v akutni stiski in ostanejo tam praviloma manj kot teden dni. Za primerjavo, doba hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici se meri v mesecih, v zavodih pa celo v letih. Kadar nekdo ne zmore živeti doma, mu uredijo življenje v samostojnem stanovanju s podporo ali stanovanjski skupini. Na voljo je prostor za družabno življenje. V skupnosti delujejo tudi skupine za samopomoč. Hkrati pa spodbujajo to, da uporabniki ostanejo vključeni v vsakdanje življenje. Tako obiskujejo knjižnice, ljudsko univerzo, ... Dezinstitucionalizacija pomeni tudi pomoč ljudem pri zaposlitvi: bodisi pri tem, da službo dobijo, bodisi pri tem, da jo zadržijo. Namreč duševne stiske se še zdaleč ne pojavljajo samo v družinskem okolju, temveč jih je vse več tudi na delovnem mestu. Gibanje vključuje tudi ustanavljanje zadrug, kjer lahko osebe z duševnimi stiskami delajo skupaj s tistimi, ki teh težav nimajo."

Kako na človeka učinkuje bolnišnica?

"Poglejmo opažanja pri vojakih, pri katerih se je razvil posttravmatski stresni sindrom. Vojake so po izkušnji hude travme na bojišču navadno poslali na okrevanje globoko v zaledje. Izkazalo se je, da taka premestitev pripelje do fiksacije travme kot mentalnega konstrukta. Na drugi strani so vojaki travmo veliko lažje predelali, če so ostali med svojimi vojaki, sicer umaknjeni s prve bojne črte. V svoji enoti so doživljali razumevanje ljudi, ki so izkusili podobne reči. Če povlečemo vzporednico: ko človek odide v psihiatrično bolnišnico ali v zavod na zdravljenje, pride do fiksacije, ker ostane sam s to izkušnjo. Včasih se je potrebno odstraniti iz stresnega okolja, a potrebujemo tudi stik z življenjem, ki ga v zavodu izgubimo."

"Zagovarjamo »Pravico biti nor«", povzame. "Kot velja za ljudi na vozičkih. Ni bistveno, da ozdravijo. Ni bistveno, da invalida naučimo hoditi. Njihova pravica je, da so, kakor so in imajo pravico biti z drugimi. Ni problem v tem, da ljudje, na primer, slišijo glasove, problem je, ko »glasovi« nekomu uničujejo in zagrenijo življenje. Ni problem uživanje alkohola ali drog, ampak to, da ti njihova uporaba onemogoča kvalitetno življenje.«

V nadaljevanju pogovora si bomo pogledali 9 mitov o dezinstitucionalizaciji.

Kontakt

  • Mreža za socialno vključenost - Vključen.si
  • Kristanova ulica 1,1000 Ljubljana
  • E-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
  • Telefon: 030 646 943